Avtomatizacija se finančno in operativno izplača predvsem pri visokoserijski proizvodnji (nad 50.000 kosov letno), medtem ko ročno polaganje ostaja edina smiselna izbira za nizke serije, prototipe in izjemno kompleksne, prostorske kabelske snope.
Odločitev med ročnim in avtomatskim polaganjem oz. izdelavo kabelskih snopov (angl. wire harness assembly) je odvisna od treh ključnih faktorjev: velikosti serije, kompleksnosti snopa in zahtevane ponovljivosti (kakovosti).
Ključni kriteriji za izbiro
Spodnja tabela prikazuje meje, kdaj pretehta posamezna metoda:
Kriterij | Ročna izdelava | Avtomatska/Polavtomatska |
|---|---|---|
Velikost serije | Prototipi in male serije (do nekaj 100 kosov). | Visoke serije (več tisoč ali deset tisoč kosov). |
Kompleksnost | Zelo visoka, 3D oblike, debeli in togi kabli. | Nizka do srednja, večinoma 2D geometrija. |
Začetna investicija | Izjemno nizka (lesene/standardne risalne deske). | Zelo visoka (nakup robotov, testnih miz, programske opreme). |
Fleksibilnost | Hitre spremembe dizajna brez velikih stroškov. | Sprememba zahteva reprogramiranje in menjavo orodij. |
Čas priprave (Lead time) | Kratek (takojšen začetek dela). | Dolg (konstruiranje avtomatiziranih linij). |
Sodobni trend: Polavtomatski pristop (Hibrid)
Popolna avtomatizacija polaganja končnega snopa je tehnično izjemno zahtevna. Zato večina naprednih podjetij uporablja hibridni model:
Avtomatsko delo: Stroji avtomatsko razrežejo žice na dolžino, nanje natisnejo konektorje in oznake in stisnejo (pokujejo) kontakte.
Ročno delo: Delavci te vnaprej pripravljene žice ročno položijo na pametne (digitalne) sestavljalne plošče, ki jim s svetlobnimi indikatorji (Pick-by-Light) kažejo točno pot polaganja. Avtomatske naprave nato prevzamejo še zaključno povijanje snopa s trakom. [1]
